ZAKLJUČEK ZA DEVETOŠOLCE

Prišel je čas, ko deveti razredi počasi zaključujemo osnovno šolo. Najbolj mi je na tej šoli ostalo v spominu, ko smo imeli dneve dejavnosti. Malo pa sem tudi nervozna, ker me čakajo nova šola, novi učitelji in sošolci.

Mislim, da je lepo, da o naši šoli povem nekaj lepega. Šola na zunaj izgleda sicer nenavadno, ampak ko vanjo vstopiš, je pogled nanjo zelo drugačen. Je zelo velika. Ko sem prvič prestopila prag Osnovne šole Vojnik, sem se prvi dan takoj izgubila, potem pa so me učitelji pospremili do prave učilnice in tako sem se počasi privajala na vse.

Obiskovala sem različne izbirne predmete, kot so astronomija, računalništvo, tisk …

Leta osnovne šole so minila zelo hitro in včasih se mi je zdelo, ko je bil maj, da je že junij.

Najbolj pa vam priporočam, da si na šoli najbolj ogledate hodnike in zdaj ko so okrašeni, si  boste lažje zapomnili, kje ste bili. Prijazni učitelji pa vam bodo vsakič pomagali.

Nika Butinar, 9. d

INTERVJU S PALČKOM

Danes bom naredila intervju s palčkom. Po mojih raziskavah palčki pomagajo Božičku. Rada bi izvedela še več o delu palčkov, zato se kar pozanimajmo. Upam, da izveste v tem intervjuju čim več novih zanimivosti.

Kje zavijate darila in pomagate Božičku?

Palček: Na Severnem polu, seveda.

Kako jih zavijate?

Palček: Ne zavijamo jih z rokami, ampak z našimi posebnimi palčkami, ki nam jih je podaril Božiček.

V kaj zavijete darila?

Palček: Darila zavijamo v poseben papir, ki ga okrasimo sami.

Katerih daril ste letos največ zavili?

Palček: Največ smo zavili avtomobilčkov za fante in posebnih kronic  za punčke.

Ali radi opravljate svoje delo?

Palček: Seveda, obožujemo to delo.

Ali vam še kdo pomaga pri delu?

Palček: Ne, delamo večinoma sami, včasih nam Božiček priskoči na pomoč.

Kako izveste, katera darila si otroci želijo?

Palček: Napišejo nam pisma.

Ali kdaj pozabite na kakšnega otroka?

Palček: Ne, nikoli.

Kaj zavijate za otroke, ki so poredni?

Palček: Zavijamo jim  suhe hruške.

Pomagate Božičku tudi pri raznašanju daril?

Palček: Ne, to je samo Božičkovo delo.

Ali se palčki med seboj razumete?

Palček: Da, velikokrat se med zavijanjem pogovarjamo in pojemo božične pesmi.

Torej ste palčki zelo ustvarjalni in delovni. Želim vam veliko sreče pri zavijanju daril s posebnimi palčkami.

Lana Premuž, 7. d

EKSKLUZIVEN INTERVJU: Peter Zupanc, Slovenec na Kitajskem

Kitajski stražarji koronavirusa

S Petrom Zupancem, ki že več let živi in dela na Kitajskem, smo se pogovarjali o tem, kako so tam koronavirus tako hitro zajezili in zakaj je sploh šel živet na Kitajsko.

Pri vas se je koronavirus začel širiti okoli kitajskega novega leta. Ste vse od takrat doma v izolaciji? Kako je to pri vas videti?

»Ja, okoli kitajskega novega leta, torej recimo 23.1., je novica zares eksplodirala, in takoj zatem smo bili v izolaciji. Mislim, da moram najprej razložiti, da tu na Kitajskem živimo v “stanovanjskih skupnostih”, reče se jim xiao qu. To je nekako tako, kot da bi skupina blokov bila zamejena z zidom, imela lastne parke, včasih bazene, gotovo vstope, bila samoorganizirana ter zaposlovala pisarniške delavce – da pri njih, med drugim, plačaš elektriko, vodo, ipd – mojstre za popravila, stražarje, in tako naprej. Ena stanovanjska skupnost ima lahko preko 10.000 stanovalcev. Torej, po navodilih vlade so se ti xiao quiji organizirali – zaprli vhode, dodatno zaposlili stražarje, ter jih postavili na vsak izhod. Nihče ni mogel noter, in brez maske sploh nisi mogel ven. Obenem so ti izmerili temperaturo, ter vzeli osebne podatke (morda deset dni kasneje smo imeli aplikacije, s katerimi smo se skenirali in tako dali podatke). Obenem so po celem stanovanjskem območju postavljeni zvočniki, ki so dvakrat na dan razglašali pravila, kaj moraš storiti, da se ne okužiš.

Če so ti izmerili povišano temperaturo, si avtomatsko šel na zastonjski test, in če so odkrili, da imaš virus, si – prav tako zastonj – ostal v bolnišnici. Zdravniki so potovali po podeželju in skušali zasledovati napredek virusa. Vasi so se prav tako izolirale.

Promet je bil ustavljen, še podzemna železnica ni vozila. Odprti so bili supermarketi. Kamorkoli si šel, si se moral prav tako “prijaviti”, in si izmeriti temperaturo. Trgovci so nosili maske in (kmalu) zaščitne obleke. Ko si prišel domov, si se moral ponovno prijaviti pri stražarjih in si izmeriti temperaturo, preden si lahko vstopil v xiao qu. Veliko ljudi je še bolj pričelo uporabljati digitalni denar. Papirnati ni varen. Ven smo lahko šli čimbolj poredko, priporočeno je bilo ena oseba na nekaj dni. Zunaj smo lahko ostali le eno uro in pol. In seveda smo se morali razkuževati ob vrnitvi domov.

Najina sreča je, da živiva stran od središča mesta, in najin xiao qu je v bistvu agrikulturni inštitut, in v blokih, ki inštitutu pripadajo, živijo predvsem delavci inštituta, profesorji, učitelji … – To je okolje z ogromnimi, nekajkilometrskimi polji sladkornega trsa, zelenjave, grozdja, banan, itd. Znotraj tega smo se lahko sprehajali brez težav, čeprav še vedno z maskami; tudi družine so lahko hodile na sprehod.«

Ali dobite plačo, če delate na daljavo? Kako pa tisti, ki delajo v proizvodnji, ki ne morejo delati od doma? Kako preživijo?

»Vse to je bilo do neke mere odvisno od tega, kako zelo je bila provinca okužena. A načeloma so tisti, ki so delali na daljavo, dobili plačo – včasih z zamudo. A tisti prvi mesec je le redkokdo delal. Načeloma so tedaj zaposleni dobili neke vrste minimalno plačo; vsaj pri nas, v avtonomni pokrajini Guangxi, je to bilo, če se prav spomnim, okoli 300 evrov. Kar je osnovno, a za tukaj v redu. Obstajale so druge uredbe – “neuradno” je vlada recimo priporočala zmanjšanje najemnine za stanovanja. Zavarovanje je bilo znižano, če se prav spomnim, na polovico. V tistem prvem trenutku je dobrin zmanjkovalo, ali pa so cene poskočile; poznam vladne delavce, ki so dejansko hodili naokoli, preverjali vse to, in cene zbijali.

Posledice neobstoja gospodarstvenega kroga se seveda poznajo. Če greš zdajle ven, že vidiš ogromno trgovinic ali restavracij, ki se podirajo, zapirajo. Sploh malim podjetjem se bo tole izjemno poznalo; ne bodo preživela. Po drugi strani pa – ne vem, na Kitajskem tole valovanje v smislu vzpostavljanja nekega posla in nato zapiranja itak nenehno obstaja. Morda ga je zdajle nekoliko več, in nekateri bodo nedvomno propadli, a drugi bodo pričeli uspevati; ne dvomim, da se bo našel zagon in način, da se vse skupaj zažene.«

Pravijo, da se pri vas koronavirus zmanjšuje. Koliko časa po vašem mnenju še ne boste mogli normalno živeti?

»Vlada Kitajske je menda kot datum “popolnega odpiranja” določila 7. april. Zdaj že lahko kupimo karte za ekspresni vlak do Wuhana, središča žarišča.

Verjetno je zdaj že mesec dni, ko nismo imeli nobenega novega primera. Kot primer, naša avtonomna pokrajina Guangxi ima vsega skupaj okoli 48 milijonov ljudi; po dveh mesecih širjenja virusa je bilo okuženih okoli 260, 2 osebi pa sta umrli. Večina novih primerov po Kitajski so zdaj tujci ali Kitajci, ki se vračajo iz tujine. In ki morajo takoj v 14 dnevno karanteno.

Nekaj dni nazaj sva s soprogo prvič – z električnim motorjem – odšla v center mesta. Že zdaj je pravzaprav videti precej normalno, le da morda 70 % ljudi še vedno nosi maske – mnogi že postajajo ležerni – restavracije niso vse odprte in tako polne, stražar na podzemni železnici nosi antivirusni kombinezon … Do zares normalnega življenja nas torej verjetno loči čas okoli recimo dveh tednov. In še tedaj je odvisno od tega, če se virus prične ponovno širiti ali ne.

To pomeni, da bo “čas izolacije” vsega skupaj trajal najmanj tri mesece.«

Ali bodo šolarji, ki se sedaj šolajo na daljavo, morali vseeno poleti v šolo? Ali v tem času pridobivajo ocene?

»Vsaj do neke mere je spet odvisno od province in šole – nekatere so kmalu pričele z internetnim poukom, nekatere kasneje. Učenci so se morali učiti, imeti – preveč! – domačih nalog, in dobivali so ocene. Vendar ja, zdi se, da bo pouk zamaknjen v poletje, in da bo počitnic manj. Šole se bodo za pouk v živo odpirale tekom aprila.«

Vi sicer veliko potujete po sami Kitajski in okolici. Kdaj mislite, da boste spet lahko potovali? Kaj si boste najprej ogledali po tako dolgem čakanju doma?

»Uhhh, že oditi v center mesta po tolikem času je bil pravi čudež! Ponovno videti značilne množice električnih motorjev, obrazov. Ampak napovedi so trenutno izredno nehvaležne …

Moja soproga bo letos končala podiplomski študij antropologije in je načeloma najeta, da po diplomi, od junija naprej, uči kitajščino na Tajskem – in to ne v velikem mestu, temveč na revnejšem severu, kraju z imenom Mahasarakham. Najin načrt je, da tam ostaneva vsaj eno leto, in potem vidiva, kaj bo.«

Kako ste sploh prišli živet na Kitajsko? Kaj natančno tam počnete? Boste za vedno ostali tam ali se nameravate vrniti?

»Tisto prvo leto, leta 2010, je bila eksperimentalna poskusna doba – hotel sem tole pokrajino prepotovati “pokrižem in počez”, jo “dojeti”, in obenem videti, kako se znajdem v tako “na glavo obrnjeni kulturi”. Potem sem vedno znova našel nove vzroke, zakaj ostati. Nekaj časa in nekaj vzrokov kasneje je naslednji razlog bil, ko sva se pred štirimi leti spoznala z Liu Ying in se nato, pred dvema letoma, poročila. V bistvu še vedno – očitno, a ne? 🙂 – žonglirava z idejami za nadaljevanje življenja, sploh v smislu lokacije. Prej sem učil angleščino, a zdajle bolj ali manj le čakam na naslednji korak, na Tajsko. Berem in pišem.

Ko si enkrat tako dolgo zunaj svoje države, vračanje pomeni skorajda začeti iz ničle; seveda je razlika med vračanjem v Evropo ali recimo odhodom na Tajsko, a oboje je neke vrste izziv. Trenutno imam raje azijske izzive.«

Ste si, ko ste vi bili v osnovni šoli, kdaj predstavljali, da boste to počeli? Da boste živeli čisto na drugem koncu sveta?

»Ha ha ha, ne, nisem si predstavljal. Nadvse rad sem bral in nadvse rad sem imel branje o “tujih navadah in načinih mišljenja”, a to je tudi vse.«

Kaj bi vi rekli, kaj je bistveno, ko se odločamo za srednjo šolo in za poklic? 

»Ko sem bil v osnovni šoli, nisem imel pojma, kaj naj s sabo. Hm, to ni povsem res. Rad sem bral in pisal, a že tedaj sem vedel, da obstaja razlika med študiranjem pisanja in pisanjem. Hotel sem to drugo, a nisem vedel, kako naj to prevedem v praktično preživetje. Hecno je, da je bil en pomembnih razlogov, da sem pričel brati knjige v angleščini, dejstvo, da v slovenščino ni bilo prevedeno vse tisto, kar sem hotel brati. Nato pa je ta tako priučena angleščina pomagala k službi tukaj na Kitajskem … Včasih res ne veš, kaj bo pripomoglo k čemu!

Enostavno je reči, da se moraš naučiti poznati samega sebe, kaj ti je všeč, kaj te žene, in kaj ne. Težko je to storiti. A imeti različna znanja, sposobnost znajdenja v različnih okoliščinah, poznati jezike, ter imeti dobronamerno ter razumevajočo pozo do katerihkoli okoliščin – pripravljenost učiti se iz okoliščin – vedno pomaga. In to lahko pridobiš le tako, da si postavljen v različne okoliščine.«

Monika Petek, 9. c

LUKA BASI

Danes vam bom predstavila življenjepis in glasbeno pot Luka Basija. Vse od njegove začetne kariere in do sedaj.

Luka Basi.

Luka Basi že od majhnih nog ve, da ga bo glasba spremljala skozi življenje, saj je namreč tudi njegova mama pevka. Na prvih karaokah je Luka Basi nastopil pri dvanajstih letih, med zvezde pa ga je izstrelil šov Slovenija ima talent. Luka poje v hrvaškem jeziku, ki je bolj speven, poskrbel pa je tudi za umetniško ime, s katerim ga kličejo vsi, razen domačih. Z družino se zelo dobro razume, še posebej s sestrama, ki jima je pravzaprav tudi posvetil pesem, ki jo je izdal pred kratkim, Seko moja. V videospotu pa sta se mu tam tudi pridružili.

Simpatični in zgovorni Matej Prikeržnik se je za umetniško ime Luka Basi odločil zaradi težko izgovorljivega priimka, ki ga skoraj nihče pravilno ne napiše. »Z mojim priimkom je bilo kar nekaj zmede in prihajalo je do zamenjav,« pojasni pevec, ki si ni nikoli predstavljal, da ga bodo glasbeni odri tako očarali.  Nanje ga je prijavila mama Zofija, ki je prepevala v narodno-zabavnem ansamblu Koroški jeklarji, s katerimi je veliko nastopala tudi na tujem. »Pri nas doma se je veliko pelo, in tako je še danes. Ko se zbere družina skupaj, zapojemo kakšno narodno, mama pa da mobilni telefon na sredino mize in nas posname. Kot pravi, ji ti posnetki ogromno pomenijo.«

Čeprav je Luka sprva imel svojo glasbeno skupino, so delovali bolj kot ne lokalno, na območju Koroške, po šovu Slovenija ima talent pa se je njegova prepoznavnost tako povečala, da se je odpravil na samostojno pot. Odločil se je, da bo prepeval v hrvaškem jeziku, pa čeprav je, kot priznava, imel sprva malo težav, predvsem s pravilno izgovarjavo .. Zato je zelo vesel, da mu je ostala vsaj glasba. Z njo zbuja veliko pozornosti in brez dvoma bo tako tudi z najnovejšo skladbico Seko moja. »Gre za osebno izpoved o tem, kako sem se odtujil s sestro. Starši so se ločili, ko sem bil star dvanajst let. Sam sem ostal pri očetu, sestra Natalija pa pri mami in nekaj časa niti nismo imeli stikov. Pozneje sem dobil še eno sestrico Saro, ki je zdaj stara dvanajst let.. Zdaj smo veliko bolj povezani, radi se imamo in uživamo vsako minuto, ki jo lahko preživimo skupaj.«

V prostem času, kolikor ga ima, rad teče. Kljub temu se veseli vsakega dne posebej in nadvse uživa v vsem, kar počne. Ustvaril pa si je še svojo lastno družino s svojo partnerko in sedaj tudi mamo Nastjo Gabor.

Teja Mandelj, 8. d

PUST VESELIH UST

V soboto, 22. februarja 2020, je v Novi Cerkvi zopet potekal Tradicionalni pustni karneval. Letos že 33. zapored.

V pustni povorki je sodelovalo več kot 750 nastopajočih oziroma 48 skupin. Ti so nastopili v sklopu vrtca, šole ali godbe. Med njimi je bilo tudi nekaj posameznikov in motoriziranih skupin.

Karneval je povezoval Dušan Cafuti, poleg njega pa je igral še karnevalski orkester.

Tara Bukšek, 9. c

JASON STATHAM     

Jason Stathman, rojen 26. julija 1967 v Derbyshireu v Angliji, je angleški igralec in filmski producent, ki v mnogo vlogah igra kaskaderske boje.

V mladosti je treniral kikboksing, kung fu in karate. Ukvarjal se je tudi z nogometom in potapljanjem. Tekmoval je tudi na igrah v Commonwealth leta 1990. Dosegal je različne globine, kot so 1 m, 3 m, 10 m …

Zatem so ga prosili, da se je v mnogih oglaševalskih akcijah zgledoval po različnih francoskih povezavah, Tommyju Hilfigerju in Leviju.

Njegova pretekla poklicna zgodovina (delo na tržnicah) je navdihnila različne filmske igralce, ki so ga povabili v svoje prve filme.

Nastopal je v velikih filmih, video igrah, različnih skladbah … Prvi filmi so začeli nastajati že v 90. letih: Lock, Stock and Two smoking sod. Njegovi najbolje ocenjeni filmi so:

• Megalodon,
• Fast and Furious 6, 7,
• Hobs and shaw ter
• Cash truck

Igral je še v mnogo drugih legendarnih filmih.

Njegova kariera se še vedno »širi« in še vedno se lahko profesionalno pretepa (v filmih, seveda), kljub temu da je že v svojih srednjih letih.

Maj Hažič, 9.c

GRČIJA – HELENSKA REPUBLIKA

Lansko poletje smo se z družino za tri tedne odpravili v Grčijo. Na potovanje po Grčiji smo odšli že četrtič, in sicer z avtodomom. Obiskali pa smo Halkidiki, Atene in Peloponez. Grčija nas je navdušila že ob prvem obisku, saj imamo radi prelepo turkizno morje in prijazne ljudi.

HALKIDIKI

Halkidiki je polotok, ki leži na severozahodnem delu Grčije. Na zemljevidu, ga je težko spregledati, saj slovi po svoji ne navadni obliki- obliki treh prstov.

Na Halkidikiju smo se zadržali slab teden. Najprej smo si ogledali drugi prst: Sithonia. Razlog, da smo se nanj zapeljali najprej, je sledeč. Prvi prst iz severne strani je Athos, ki je izmed vseh najbolj zanimiv, kajti na njem se skriva kar 20 samostanov, v katerih prebivajo menihi, ki so pripadniki pravoslavne vere. Ampak otok lahko obišče le določeno število obiskovalcev na dan, ki so moškega spola. Če pa so še pripadniki pravoslavne vere, imajo dodatno prednost. Zaradi tega je bila Sithonia naša prav izbira.

            Nasedla jadrnica na eni izmed najlepših plaž na Sithonii.

Nato pa smo odšli še na Kassandro in kot prej še tu uživali na lepih plažah.

 ATENE

Atene smo tokrat obiskali že drugič in že ob prvem obisku so mi prirasle k srcu. Všeč mi je utrip mesta, ves čas se namreč nekaj dogaja. Hkrati pa se zavedaš, da se nahajaš na enem izmed zgodovinsko najbolj pomembnem kraju na svetu. Atene imajo nekaj več kot pol milijona prebivalcev. Ker pa so arheološko gledano zelo pomembno nahajališče, si je tu vredno ogledati: akopolo, Narodni arheološki muzej, tempelj olimpskega Zevsa, menjavo straže pred grškim parlamentom. Pa še ena zanimivost; Ljubljana je pobratena z Atenami.

Pogled na Atene z akropole.

Menjava straže pred grškim parlamentom.

Po ogledu Aten smo odšli proti Peloponezu, za prehod nanj pa smo se morali zapeljati čez Korintski prekop.

PELOPONEZ

Pot pa nas je zanesla tudi mimo Epidaurusa, kjer je lepo ohranjeno gledališče, ki sprejme do 14.000 ljudi.

Pot po Peloponezu nas je kot vedno vodila v Monemvasio. To je vasica na majhem otočku (umetno povezanim z obalo), ki je v celoti kamnita. Po vasi tovor prenašajo z oslički, povprečna cena nepremičnine v njej pa je okoli enega milijona. Ima pa tudi zelo zanimivo preteklost: je ena izmed redkih vasic, ki se je uspela ubraniti pred Turki.

Za konec pa smo odšli na mali otok pod Peloponezom, ki ga kličejo tudi grški Maldivi.

Lana Jovan, 9. c

J. K. Rowling – ustanoviteljica Bradavičarke

Le kdo ne pozna slavne knjižne serije Harry Potter?

J. K. Rowling je njena avtorica in prava ustanoviteljica slavne Bradavičarke. Njene knjige so prevedene v več kot osemdeset različnih jezikov in poleg rubikove kocke so najbolj prodajan predmet v zgodovini. Lahko bi rekli, da je ena izmed najbolj prepoznavnih pisateljev današnjega časa.

J. K. Rowling.

Po njenih knjigah je bilo posnetih 9 filmov: sedem iz serije Harry Potter in dva iz serije Magične živali.

Ampak kako je vse skupaj nastalo?

Joanne Kathleen Rowling  se je rodila enaintridesetega julija leta 1965 v Yatu, Anne in Petru Rowling.

Njena najstniška leta so bila zelo težka, saj je bila njena mama hudo bolna, njena starša pa sta se ločila. Kot otrok je rada pisala razne kratke zgodbice in jih prebirala svoji mlajši sestrici Dianne. Njeni mami so bile zelo všeč in Joanne si je želela, da bi jih nekega dne lahko izdala.

Leta 1987 ji ni uspelo opraviti sprejemnega izpita na univerzi v Oxfordu, vendar ni odnehala. Med izobraževanjem na Exterski univerzi je nadaljevala s pisanjem.

Po ločitvi od moža in smrti mame je postala mati samohranilka.

Leta 1993 je na vlaku dobila idejo za knjigo o čarovniškem dečku in ker s seboj ni imela papirja, je prvi osnutek napisala kar na prtiček. Ideja ji je bila všeč, zato je vzela star pisalni stroj in na njem napisala prvo zgodbo o Harryju Potterju. Leta 1995 je knjigo dokončala, ampak jo je zavrnilo 12 založnikov.

To je ni ustavilo in po dveh letih je izdala prvi del serije Harry Potter in sicer Harry Potter in kamen modrosti, ki je obnorela svet.

Danes je J.K. Rowling ena izmed najbolj branih avtorjev sodobnega časa. Po njenih knjigah so posneli 9 filmov in dobila je več kot petnajst mednarodnih nagrad.

Sama pa pravi, da je vse mogoče, če le imaš dovolj živcev.

Hana Ravnak, 8. d

Mamici

Danes je materinski dan, tvoj dan,

ti zaživiš in zablestiš.

Težave naj odidejo stran,

saj je danes tvoj dan.

Pomlad je prišla, rože cvetijo,

dan je lep, ptički žvrgolijo.

Ko prideš domov,

naj stvari te ne skrbijo,

ampak poslušaj ptičke,

ko ti žvrgolijo.

Spočij se danes,

ker dan je tvoj,

misli na lepe stvari,

ki zgodile so se ti.

Pa vedi, da radi te imamo zelo,

z nami boš vsak dan

do konca naših sanj.

Kaja Žlavs, 7. d