EKSKLUZIVEN INTERVJU: Peter Zupanc, Slovenec na Kitajskem
Kitajski stražarji koronavirusa
S Petrom Zupancem, ki že več let živi in dela na Kitajskem, smo se pogovarjali o tem, kako so tam koronavirus tako hitro zajezili in zakaj je sploh šel živet na Kitajsko.
Pri vas se je koronavirus začel širiti okoli kitajskega novega leta. Ste vse od takrat doma v izolaciji? Kako je to pri vas videti?
»Ja, okoli kitajskega novega leta, torej recimo 23.1., je novica zares eksplodirala, in takoj zatem smo bili v izolaciji. Mislim, da moram najprej razložiti, da tu na Kitajskem živimo v “stanovanjskih skupnostih”, reče se jim xiao qu. To je nekako tako, kot da bi skupina blokov bila zamejena z zidom, imela lastne parke, včasih bazene, gotovo vstope, bila samoorganizirana ter zaposlovala pisarniške delavce – da pri njih, med drugim, plačaš elektriko, vodo, ipd – mojstre za popravila, stražarje, in tako naprej. Ena stanovanjska skupnost ima lahko preko 10.000 stanovalcev. Torej, po navodilih vlade so se ti xiao quiji organizirali – zaprli vhode, dodatno zaposlili stražarje, ter jih postavili na vsak izhod. Nihče ni mogel noter, in brez maske sploh nisi mogel ven. Obenem so ti izmerili temperaturo, ter vzeli osebne podatke (morda deset dni kasneje smo imeli aplikacije, s katerimi smo se skenirali in tako dali podatke). Obenem so po celem stanovanjskem območju postavljeni zvočniki, ki so dvakrat na dan razglašali pravila, kaj moraš storiti, da se ne okužiš.
Če so ti izmerili povišano temperaturo, si avtomatsko šel na zastonjski test, in če so odkrili, da imaš virus, si – prav tako zastonj – ostal v bolnišnici. Zdravniki so potovali po podeželju in skušali zasledovati napredek virusa. Vasi so se prav tako izolirale.
Promet je bil ustavljen, še podzemna železnica ni vozila. Odprti so bili supermarketi. Kamorkoli si šel, si se moral prav tako “prijaviti”, in si izmeriti temperaturo. Trgovci so nosili maske in (kmalu) zaščitne obleke. Ko si prišel domov, si se moral ponovno prijaviti pri stražarjih in si izmeriti temperaturo, preden si lahko vstopil v xiao qu. Veliko ljudi je še bolj pričelo uporabljati digitalni denar. Papirnati ni varen. Ven smo lahko šli čimbolj poredko, priporočeno je bilo ena oseba na nekaj dni. Zunaj smo lahko ostali le eno uro in pol. In seveda smo se morali razkuževati ob vrnitvi domov.
Najina sreča je, da živiva stran od središča mesta, in najin xiao qu je v bistvu agrikulturni inštitut, in v blokih, ki inštitutu pripadajo, živijo predvsem delavci inštituta, profesorji, učitelji … – To je okolje z ogromnimi, nekajkilometrskimi polji sladkornega trsa, zelenjave, grozdja, banan, itd. Znotraj tega smo se lahko sprehajali brez težav, čeprav še vedno z maskami; tudi družine so lahko hodile na sprehod.«
Ali dobite plačo, če delate na daljavo? Kako pa tisti, ki delajo v proizvodnji, ki ne morejo delati od doma? Kako preživijo?
»Vse to je bilo do neke mere odvisno od tega, kako zelo je bila provinca okužena. A načeloma so tisti, ki so delali na daljavo, dobili plačo – včasih z zamudo. A tisti prvi mesec je le redkokdo delal. Načeloma so tedaj zaposleni dobili neke vrste minimalno plačo; vsaj pri nas, v avtonomni pokrajini Guangxi, je to bilo, če se prav spomnim, okoli 300 evrov. Kar je osnovno, a za tukaj v redu. Obstajale so druge uredbe – “neuradno” je vlada recimo priporočala zmanjšanje najemnine za stanovanja. Zavarovanje je bilo znižano, če se prav spomnim, na polovico. V tistem prvem trenutku je dobrin zmanjkovalo, ali pa so cene poskočile; poznam vladne delavce, ki so dejansko hodili naokoli, preverjali vse to, in cene zbijali.
Posledice neobstoja gospodarstvenega kroga se seveda poznajo. Če greš zdajle ven, že vidiš ogromno trgovinic ali restavracij, ki se podirajo, zapirajo. Sploh malim podjetjem se bo tole izjemno poznalo; ne bodo preživela. Po drugi strani pa – ne vem, na Kitajskem tole valovanje v smislu vzpostavljanja nekega posla in nato zapiranja itak nenehno obstaja. Morda ga je zdajle nekoliko več, in nekateri bodo nedvomno propadli, a drugi bodo pričeli uspevati; ne dvomim, da se bo našel zagon in način, da se vse skupaj zažene.«
Pravijo, da se pri vas koronavirus zmanjšuje. Koliko časa po vašem mnenju še ne boste mogli normalno živeti?
»Vlada Kitajske je menda kot datum “popolnega odpiranja” določila 7. april. Zdaj že lahko kupimo karte za ekspresni vlak do Wuhana, središča žarišča.
Verjetno je zdaj že mesec dni, ko nismo imeli nobenega novega primera. Kot primer, naša avtonomna pokrajina Guangxi ima vsega skupaj okoli 48 milijonov ljudi; po dveh mesecih širjenja virusa je bilo okuženih okoli 260, 2 osebi pa sta umrli. Večina novih primerov po Kitajski so zdaj tujci ali Kitajci, ki se vračajo iz tujine. In ki morajo takoj v 14 dnevno karanteno.
Nekaj dni nazaj sva s soprogo prvič – z električnim motorjem – odšla v center mesta. Že zdaj je pravzaprav videti precej normalno, le da morda 70 % ljudi še vedno nosi maske – mnogi že postajajo ležerni – restavracije niso vse odprte in tako polne, stražar na podzemni železnici nosi antivirusni kombinezon … Do zares normalnega življenja nas torej verjetno loči čas okoli recimo dveh tednov. In še tedaj je odvisno od tega, če se virus prične ponovno širiti ali ne.
To pomeni, da bo “čas izolacije” vsega skupaj trajal najmanj tri mesece.«
Ali bodo šolarji, ki se sedaj šolajo na daljavo, morali vseeno poleti v šolo? Ali v tem času pridobivajo ocene?
»Vsaj do neke mere je spet odvisno od province in šole – nekatere so kmalu pričele z internetnim poukom, nekatere kasneje. Učenci so se morali učiti, imeti – preveč! – domačih nalog, in dobivali so ocene. Vendar ja, zdi se, da bo pouk zamaknjen v poletje, in da bo počitnic manj. Šole se bodo za pouk v živo odpirale tekom aprila.«
Vi sicer veliko potujete po sami Kitajski in okolici. Kdaj mislite, da boste spet lahko potovali? Kaj si boste najprej ogledali po tako dolgem čakanju doma?
»Uhhh, že oditi v center mesta po tolikem času je bil pravi čudež! Ponovno videti značilne množice električnih motorjev, obrazov. Ampak napovedi so trenutno izredno nehvaležne …
Moja soproga bo letos končala podiplomski študij antropologije in je načeloma najeta, da po diplomi, od junija naprej, uči kitajščino na Tajskem – in to ne v velikem mestu, temveč na revnejšem severu, kraju z imenom Mahasarakham. Najin načrt je, da tam ostaneva vsaj eno leto, in potem vidiva, kaj bo.«
Kako ste sploh prišli živet na Kitajsko? Kaj natančno tam počnete? Boste za vedno ostali tam ali se nameravate vrniti?
»Tisto prvo leto, leta 2010, je bila eksperimentalna poskusna doba – hotel sem tole pokrajino prepotovati “pokrižem in počez”, jo “dojeti”, in obenem videti, kako se znajdem v tako “na glavo obrnjeni kulturi”. Potem sem vedno znova našel nove vzroke, zakaj ostati. Nekaj časa in nekaj vzrokov kasneje je naslednji razlog bil, ko sva se pred štirimi leti spoznala z Liu Ying in se nato, pred dvema letoma, poročila. V bistvu še vedno – očitno, a ne? 🙂 – žonglirava z idejami za nadaljevanje življenja, sploh v smislu lokacije. Prej sem učil angleščino, a zdajle bolj ali manj le čakam na naslednji korak, na Tajsko. Berem in pišem.
Ko si enkrat tako dolgo zunaj svoje države, vračanje pomeni skorajda začeti iz ničle; seveda je razlika med vračanjem v Evropo ali recimo odhodom na Tajsko, a oboje je neke vrste izziv. Trenutno imam raje azijske izzive.«
Ste si, ko ste vi bili v osnovni šoli, kdaj predstavljali, da boste to počeli? Da boste živeli čisto na drugem koncu sveta?
»Ha ha ha, ne, nisem si predstavljal. Nadvse rad sem bral in nadvse rad sem imel branje o “tujih navadah in načinih mišljenja”, a to je tudi vse.«
Kaj bi vi rekli, kaj je bistveno, ko se odločamo za srednjo šolo in za poklic?
»Ko sem bil v osnovni šoli, nisem imel pojma, kaj naj s sabo. Hm, to ni povsem res. Rad sem bral in pisal, a že tedaj sem vedel, da obstaja razlika med študiranjem pisanja in pisanjem. Hotel sem to drugo, a nisem vedel, kako naj to prevedem v praktično preživetje. Hecno je, da je bil en pomembnih razlogov, da sem pričel brati knjige v angleščini, dejstvo, da v slovenščino ni bilo prevedeno vse tisto, kar sem hotel brati. Nato pa je ta tako priučena angleščina pomagala k službi tukaj na Kitajskem … Včasih res ne veš, kaj bo pripomoglo k čemu!
Enostavno je reči, da se moraš naučiti poznati samega sebe, kaj ti je všeč, kaj te žene, in kaj ne. Težko je to storiti. A imeti različna znanja, sposobnost znajdenja v različnih okoliščinah, poznati jezike, ter imeti dobronamerno ter razumevajočo pozo do katerihkoli okoliščin – pripravljenost učiti se iz okoliščin – vedno pomaga. In to lahko pridobiš le tako, da si postavljen v različne okoliščine.«
Monika Petek, 9. c