Ali drži da je duh zopet po krivem obtožen?

Pozdravljen/-a!
Posebej zate sem opravila intervju s posebnim duhcem. Tistim, ki se včasih skriva pod tvojo posteljo. Trenutno je v najhujšem zaporu za zlobneže, imenovanem San Quentin. Zaprt je v celici, iz katere je nemogoče pobegniti, pa četudi lahko letiš.

Pozdravljeni gospod duhec, kako ste kaj?

Ne bom vam odgovarjal na vprašanja.

Prav, pa se bom sama pogovarjala s sabo.

Izvedeli smo, da so vas zaprli v ta zapor, kjer so najhujši zločinci na svetu.

…

Pravite, da ste se tukaj znašli po pomoti, a vsi vemo, da sem ne zaprejo kar tako.

GRHRHRHRGRGRG

Torej, kaj naj bi bil razlog, da so vas zaprli sem?

Pravijo, da sem jaz odgovoren za tako hitro širjejne virusa, zaradi katerega so mnogi izgubili svoje službe … Ampak jaz vem, da nisem kriv!

Kdo pa je po Vašem kriv?

Nihče… ali pa vsi …

Kako to mislite?

Virus se sam širi, za kar nismo krivi ljudje. Toda vseeno menim, da bi lahko bolj upoštevali ukrepe, ki nam jih postavijo.

Ampak vi tudi drugače nagajate ljudem. Skrivate se pod posteljo, spuščate čudne glasove, ustvarjate veter, ko ni potrebno?

Ja, ampak to je del moje službe. Tako sta me starša vzgojila in menim, da to ni dovolj velik zločin, ki bi si zaslužil takšen zapor.

Kakšno pa je življenje kot duhec? Kaj počnete? Ali jeste kot normalni ljudje?

Brezveze je. Sploh ne morem jesti normalne hrane, ampak mora biti vse utekočinjeno saj moji zobje ne smejo grizti. Cele dneve samo tekam okrog in opazujem ter malo strašim ljudi.

Ali lahko letite skozi zid?

Skozi naveden zid letim brez težav, vendar ima ta v sebi napoj, da se celica pomanjša, če poskušam uiti.

Kako ste sploh postali duh?

To pa je zgodba za naslednjič, zdaj moram pobrisati prah z vrha celic, saj lahko edini tukaj letim.

Hvala lepa za Vaš čas.

Saj ste mi ga sami vzeli!

Julija Štravs, 9. c