INTERVJU  Z DEDKOM

Kako je izgledalo življenje, ko si bil ti otrok?

Veliko bolj sproščeno, imeli smo več družabnih iger in več preprostih iger v naravi s        sovrstniki in prijatelji.

Kakšne so bile takrat tvoje sanje o poklicu?

Najprej so bili veliki izzivi, da bi postal slikar, ker je bilo moje risanje zalo uspešno. Proti koncu osnovne šole so bile moje misli in sanje usmerjene bolj v tehnični del, predvsem želje o graverstvu.

Ali so bili vsi v tvoji družini gasilci?

Ja, vsi so bili gasilci, tudi moji predniki.

Kaj je bil tvoj navdih za gasilstvo?

Razlog je zaradi družine, ker so bili starši gasilci, sem tudi sam postal navdušen nad tem.

Kakšen je takrat izgledal šolski sistem?

Začeli smo s šolanjem pri 7 letih (mala šola), 4 leta v Novi Cerkvi, nato 4 leta še  v Vojniku, imeli smo osemletko.

V šoli smo imeli samo en tuj jezik, in sicer angleščino. Učili pa smo se tudi cirilico in srbo-hrvaščino.

Ali so bili učitelji zelo strogi?

Verjetno tako kot danes, strogi in manj strogi, ampak tisti, ki so bili strogi, so to izražali na fizičen način.

Kaj si po poklicu?

Najprej sem opravljal delo elektrikarja, nato pa sem bil direktor v podjetju, ki je izdelovalo gasilska vozila.

Za kateri poklic si se šolal?

Hodil sem na srednjo elektrikarsko šolo v Mariboru, ob delu pa še ekonomsko šolo. Pri gasilcih  sem opravil šolanje za mednarodnega sodnika, predavatelja in inštruktorja.

Gal Ribič, 7. D